Dolgo sem razmišljala, če bi sploh napisala tole... To je tema, pri kateri se ne bomo nikoli vsi strinjali.
No, pri nas nagrad in kazni kot takih ni. Enostavno mi ta sistem ne potegne. Ne nalepke, ne bonbončki, ne čokolada, ne igrače. Tudi zdaj, ko se trudimo z navajanjem na kahlo sem dobila več nasvetov, da poskusim z bonbončki in podobnim, ko naredi kaj v kahlo. Ne. Ne zdi se mi, da je (za naju) to prava pot. Ne želim, da so motivacija bonbončki ali igrače. Želim, da je motivacija sam dosežek.
Če spet apliciram na kahlo... Mislim, da ko bo pripravljen bo sam pokazal, povedal in naredil kar pač bo in na koncu to (po mojem mnenju) ne bi smelo biti zaradi bonbončka ampak zato, ker je pripravljen. Ker sva (bova) dolgo sodelovala in v to vložila kar nekaj časa in truda. Skratka, želim, da bo sam ponosen na svoje dosežke in bo to nagrada in/ali motivacija.
Kazni itak nikoli nisem uporabljala. Ne sedenja na kakem 'porednem' stolu, ne stanja v kotu ali kakšnih podobnih idej. Če se je zgodila kakšna situacija v kateri je bilo preveč grobosti ali kaj podobnega - takrat sem dogajanje ustavila in se z otrokom pogovorila (
V smislu: Vidim, da še nisi čisto pripravljen na tole /stvar/, zato bova zdaj pospravila. Počakala bova, da boš pripravljen.). Seveda je bila kdaj slaba volja, vendar sem preusmerila pozornost na kaj drugega ali pa sva se malo pocartala. Večinoma pa je zelo dobro razumel in ni vztrajal pri svojem.
Otroci so zelo hitri, zelo hitro 'poberejo' take in drugačne finte. Z nagradami in kaznimi po mojem mnenju pošiljamo otrokom napačno sporočilo: naredi nekaj, kar želim
jaz in za to ti
dam jaz nekaj. Iz tega sklepam, da lahko otrok iz tega sklepa, da vsakemu dejanju/dosežku sledi nagrada v materialnem smislu. Pri kazni pa otroku sporočamo, da je njegovo vedenje nezaželeno in s postavljanjem v kot ali na stol oziroma z izolacijo, sporočamo, da tudi on ni zaželen v tistem trenutku. Sprašujem se kaj otrok razmišlja in kakšne povezave dela in kakšni zo zaključki njegovega razmišljanja. Čeprav otroci še nimajo bogatega besednega zaklada, pa to ne pomeni, da ne čutijo. In to kar čutijo zelo dobro vedo, ne vedo pa, kako se s tem spopasti. Naša naloga je, da otroku pomagamo v stresnih situacijah (še posebej, kadar je otrok razburjen - če smo ga grajali ali ga kaznovali), da mu povemo kaj od njega 'pričakujemo' in kaj on lahko 'pričakuje' od nas. Pomagajmo mu, da razume, da lahko svoja čustva izrazi na mnogo načinov, povejmu mu, da ga razumemo in, da to kar čuti ni narobe.
Mogoče sem malo zakomplicirala, ker takih stvari mi ni najlažje pretvoriti v cele razumljive stavke, a bistvo je menda jasno.
Za konkretne primere in izbor besed, razloge in druge zadeve pa priporočam še:
http://mariamontessori.com/mm/?p=2430
http://mariamontessori.com/mm/?p=1645
http://mariamontessori.com/mm/?p=2415
V kolikor mi uspe, bom skupaj nabrala še nekaj bolj ali manj strokovnih nasvetov oziroma vodil, ki se tičejo tega področja. Poskusila bom utemeljiti svoje razmišljanje s konkretnimi argumenti. Zaenkrat pa toliko. Vsi komentarji dobrodošli.
Aha, sem pozabila dodati, da se tudi pogajam ne. Če narediš to, dobiš ono/gremo tja/bom jaz naredila drugo... Ni šans. Najprej naredimo to, potem bomo naredili še kaj drugega.