četrtek, 28. maj 2015

Črke in besede

Jap. Tako to je. Zdaj kadar v kuhinji jemo obvezno še pišemo in beremo zraven. Piše seveda mami, bere pa dete. Vsak dan kakšno besedo več. Črke so predmet intenzivnega zanimanja že kako leto, bi rekla in ni videti, da bi se končalo (kar je meni čisto super).

In kakšno veselje, ko skupaj izgovoriva črke potem pa še sam poveže v celo besedo! Krasno!

Pa še nekaj 'foto gradiva' (ker meni je vedno fajn pogledat kakšne slikce ;))...








sreda, 20. maj 2015

Grad Kromberk (Select Box)

Za novoletno darilo smo dobilo eno zanimivo zadevo. Select Box Miza za dva. Možnost, da si sami izberemo restavracijo in gremo nekam na kosilo s tremi hodi. Odločitev je nekako padla name, ker najbolj 'kompliciram' :) Dolgo sem izbirala, preverjala in na koncu izbrala Grad Kromberk. Po elektronski pošti sem preverila, če je pri njih možna veganska ponudba in dobila prijazen odgovor, da meni sestavljajo sezonsko in čisto po dogovoru.

Na eno soboto smo se odpravili proti Kromberku. Dan je bil lep in sončen in vedela sem, da ga bomo lahko polno izkoristili. Tudi s tem namenom sem izbrala to lokacijo, da lahko še kaj vidimo, se sprehodimo in ne samo najemo.

Že v mejlu sem sporočila, da bo z nami tudi otrok in pričakala nas je krasno pripravljena miza - škratku so dali nekaj igračk, otroški pribor, stol in kozarček. Počutil se je kot princ!


Dejansko sem bila prijetno presenečena, da nimajo sestavljenih menijev. Kuhar pri mizi ponudi možnosti, ki so sezonske in popolnoma spremenljive. Zame je pripravil kompletno vegansko (in po vrhu še brezglutensko) pojedino :)

Predjed: Bučka in koromač z balzamičnim kisom in semeni (presno)


Glavna jed: Rižota z žafranom in šparglji ter koprivinim pirejem (Ker nočem nikogar užaliti sem tudi tokrat potrpela rahlo 'hrustljav' riž :) Lahko bi se kuhal še minutko ali 5 :D)


Sladica: Karamelizirane baby banane s pomarančnim preliom in pinjolami


Poleg smo dobili še domač jabolčni sok, ki ga je večino spil otrok, kar je potrditev, da je bil res dober. Oči je imel mesni meni, ki mene ne gane in ga tudi nisem fotografirala. Za deteta so pripravili govejo juho, potem pa še krompirček in svinjski zrezek po dunajsko - nisem bila ravno navdušena, a ker tega doma tako ali tako ne je, sem zamižala in pustila pri miru.

Posebej moram pohvaliti odnos in postrežbo, ki je bila res vrhunska in odtehta tudi rahlo surovo rižoto. Resnično smo se počutili kot royalty.

Po tem, ko smo si dobro napolnili želodčke in se malo spočili, smo odšli še malo naokoli, da so ogledamo grad. Okolica je prekrasna, zelena in 'zgodovinska' :)







Prav vesela sem, da smo šli in iz tega naredili malo pustolovščino. Krasno preživet dan v družbi mojih dveh najljubših fantov!

Na gradu imajo tudi poročni urad. Tako so nas prevzeli, da sva začela razmišljati kako bi bilo, če bi se poročila kar na Kromberku!










četrtek, 14. maj 2015

STOP!

Ojoj! Ubogi moj blog, kar malo sameva zadnji mesec :( Žal je tako, da ko je lepo vreme, je treba bit zunaj, da izkoristimo sonček, naberemo D vitamin in sprostimo odvečno energijo (otrok, ne jaz) na igrišču in s tekanjem po travi. Seveda se zunaj zgodijo različne situacije in prav vsaka je priložnosz za novo življenjsko 'lekcijo'. Kot recimo, ne dajemo kužku, ki ga ne poznamo roke v gobček. Ali pa, počakaj, da prideš na vrsto in se lahko spustiš po toboganu. Ali, ne mečemo peska na travo in potko.

Najpomembnejša pa je v zadnjem času STOP. To treniramo predvsem zaradi cest, ki so povsod naokoli. Konkretno zadnjič se sprehajava, seveda za roke se je brezveze držat, nevarnosti ne poznamo in brezglavo tečemo s pločnika na cest - pa ne glavna, niti prometna, ena taka bolj stranska slepa ulčica, a vseeno tudi tam kdaj pa kdaj pripelje kakšen avtomobil. Vsi vemo, da majhne ljudi (otroke) težje opazimo iz avtomobila, da so nepredvidljivi in se lahko kaj hitro pojavijo tam, kjer jih ne pričakujemo. Saj sem bila takrat pozorna in vedela, da ni avtomobila v bližini, ampak, ko je škratek zignoriral moj STOP se je pa situacija malo zaostrila. Zelo resno sem ga prijela za roko, počepnila in razložila kako in kaj. Tukaj vozijo avtomobili. Kaj, če te avtomobil ne vidi in te povozi. Potem je pa au, boli in jokamo. Ko rečem STOP je STOP. Brez vprašanja. Se ustaviš na mestu in počakaš. Razumeš?

In lekcija zaključena. In razumljena. Kasneje sva še večkrat stestirala na terenu, kjer ni avtomobilov in vidim, da je resnično razumel. Zdaj v bližini ceste (ob prometnejših cestah še vedno nima izbire in mora dat roko)  sam ponovi to zgodbo in ve, da je STOP z razlogom.