Joj, kolikokrat sem hotela speči take palačinke. Brez recepta. Sama. Na približno. Nikoli uspeha. Predebele. Pocaste. Prijele so se na ponev. Sploh se niso dale obrnit. Groza. Sem obupala in jih dolgo nisem poskušala speči.
Potem sem se odločila, da zamenjam oziroma kupim ponev posebej za palačinke. Srednja cena, NE teflona, nekaj čim manj škodljivega... Naletela sem na tole in se odločila, da poskusim (ambient, Mercator). Krasno se obnese. Kaj konkretnega težko povem, ker sem papir že davno vrgla stran, toliko sem prebrala, da vem, da ni teflonska, je pa tudi precej težka in načeloma nima nekih škodljivih snovi v sebi.
Za prvo palačinko sem dala malo olja, pa se mi je strgala med obračanjem. Naslednjo sem pekla brez olja, ponev pa fajn segreta, na max. ves čas. Druga je bila super in vse do konca. Otrok je zmazal eno in pol namazano s čokolado. Jaz pa sem imela prelite z javorjevim sirupom, potresene z orehi in sladkorjem v prahu. (Ja, tam v ozadju tista prva palačinka, ki-vsaj meni, nikoli ne rata!)
Pa, da na koncu ne pozabim na recept*, a ne! Iz te poskusne mase sem dobila 11 palačink (no, 12, ampak prva ne šteje :)).
Torej:
240 ml sojinega mleka
320 ml vode
8 žlic repičnega olja
400 ml pirine moke Žito
80 ml prosene moke
pol žličke soli
Vse sestavine sem odmerila, na koncu vlila mleko, olje in vodo v moko, zmešala. Naredilo se je malo grudic - temu se lahko izognemo, če vse še spasiramo s paličnim mešalnikom, ali na začetku dodamo manj tekočine-ne vsega naenkrat.
*Recept sem napisala na listek, našla nekje na internetu, ne spomnim se točno strani. Je pa itak malo po moje prilagojen (namesto kokosove maščobe je repično olje, namesto pšenične polnozrnate moke je pirina in malo prosene, namesto mandljevega je sojino mleko) :D
Dober tek!
