četrtek, 31. marec 2016

Slikamo za bratca

Dve muhi na en mah :) Starejši škratek je za mlajšega naslikal nekaj črnobelih umetnij.

Tako sem združila aktivnost zanj in dobila nekaj, da se še mali zamoti. In res je danes tole gledal kar nekaj časa in sem medtem pripravila vse za kopanje pa še nekaj pospravila.

O črno-belem je pisala že Sanja na blogu Žogice in kravate zato škoda, da se karkoli mučim in ponavljam.



torek, 22. marec 2016

Kokosovo - vanilijeva (velikonočna) potica

Začela se je koledarska pomlad, bliža se Velika noč in čeprav ne praznujemo ravno tradicionalno, je za potico dober vsak izgovor :) Tokrat sem si zastavila cilj: nekaj sočnega in polnega okusa. Razmišljala sem kar nekaj časa, kaj bi in kako bi skupaj spravila. 


700 g pirine moke
1,5 vrečke suhega kvasa
3 žlice sladkorja
1 žlička soli
500 ml vode
3 žlice kokosove maščobe
1 žlica limoninega sladkorja
1 banana
3 žlice nastrganega kokosa

Banano, kokos in nekaj vode zblendamo.


Iz sestavin zgnetemo gladko testo, ki naj ne bo premehko in pocasto. Lažje bomo delali, če bo malo bolj kompaktno. Po potrebi dodamo moko ali vodo. (Moje testo je bilo malenkost premehko in sem ga malo težje zvila, zato so tudi plasti slabše vidne.)







Pustimo vzhajati pokrito in na toplem.


Razvaljamo v velik pravokotnik in premažemo z nadevom:

150 g nastrganega kokosa
kokosov sladkor po okusu
vanili puding v prahu
300-400 ml tople vode

Nastrgan kokos in nekaj vode zblendamo, da dobimo kokosovo mleko. Skupaj s pulpo v njem zakuhamo vanili puding. Masa naj bo mazljiva, dovolj sladka in gosta, da se med peko ne bo preveč porazgubila. Po potrebi dodamo še malo kokosa.

Potico po dolgem zavijemo in damo v rahlo naoljen pekač, pustimo vzhajati še pol ure in spečemo na 190 stopinjah. Čas peke je lahko različen, zato preverjam po 30 minutah, verjetno pa bo treba peči okoli 45 minut.

Čeprav potička nima klasičnih plasti, pa tudi ne kaj veliko kontrasta... sem zelo zadovoljna z izidom. Nadev je nadvse kremast in rahlo vanilijast, kokosa se čuti ravno prav. Testo je super okusa, oboje skupaj pa top kombinacija. Zelo sočna potica, prav nič klasična, ampak saj tudi jaz nisem :D


Morda je letos čas, da stopite iz svojih okvirjev in poskusite z drugačno potico... Pa dober tek!


*** Sestavine je prispeval Zdrav obrok
***

četrtek, 17. marec 2016

Veganski burger polpet s špinačo

Spomnila sem se na tiste sojine koščke Natura, ki sem jih že enkrat preizkušala. Tokrat sem si zamislila, da poskusim narediti polpete, take ki so primerni za v sendvič in skupaj s prilogo tudi za kosilo. V hladilniku je bilo še nekaj bio sveže špinače, ki sem jo želela vključiti v obrok.

Nastali so krasni polpeti, zelo sočni, pa vendar niso razpadli, hrustljavo zapečeni, lepe barve in zelo okusni.

Najprej sem po navodilih namočila sojine koščke. V vročo vodo sem jih stresla najbrž kakih 250-300 g. Dodala sem žličko konopljine soli in pustila (vmes sem delala nekaj drugega zato so se namakali dlje kot bi bilo potrebno). Po kake pol ure sem koščke odcedila (samo čez cedilo, nisem se posebno trudila, da bi spravila ven preveč vode) in dala v posodo. Potresla sem jih z začimbami - malo bazilike in origana, kurkume, še malček piranske soli in sušene zelene ter dve žlici sezama. Dobro sem premešala in potresla z žlico pirine moke. dodala sem tudi špinačo, ki sem jo na hitro blanširala, da je ovela. Masa je bila mokra, a se je zelo lepo oblikovala. Naredila sem 4 konkretne polpete in jih popekla na olivnem olju - počasi, vse skupaj kakih 10 minut. Iz ostale mase sem oblikovala še 6 malo manjših polpetov in jih spravila v zmrzovalnik.





Mislim, da mi je tale varianta skoraj bolj všeč kot tista stročnata (leča, fižol ipd). Tudi škrat, ki jih je z mano pripravljal, je bil precej zadovoljen. Definitivno priporočam, da poskusite.



Prilagajanje in spremembe

Prvi mesec: ekstra super duper naporen. Spoznavanje dojenčka in njegovih 'fint', skrb za dva otroka hkrati, veliki bratec in hormončki... Pestro.


Drugi mesec: veliko bolje, za zdaj :) malo več spanja (ponoči že ves čas dobim dvakrat po nekaj ur, tako da ni hudega) in malo smo že utečeni.

Vsi se prilagajamo spremembam. In kaj počnemo? Dojenček se veliko doji. Kar pomeni da precej časa preživim nekje pri miru - kavč, postelja, stol... In se poskušam pogovarjat s škratom, ga spodbujat, da se igra, sestavlja in podobno, seveda kadar noče, me pač ne sliši ali se kar kam potuhne, da ne bo mami težila. 

Če in ko imava srečo, da dete zaspi, pa jo mahneva v kuhinjo, ker je sigurno že nekaj ur minilo, kar je jedel. Hitro naštimava kaj za jest, ponavadi knedlc spi ravno toliko, da starejši dobi postreženo, mami pa mogoče naslednjič pride na vrsto :) Vsake toliko se zgodi, da zaspi za kako uro ali več. Takrat pa skuhava kosilo, pomijeva posodo, se malo pocartava in igrava, potem pa itak že sirena kliče in ga tečemo pogledat, kaj dela, če se je že zgodil (zbudil) in če je kaj lačen in bo jedu.







V zadnjem času nam je uspelo celo iti ven na sprehod, česar je bil škrat še posebej vesel, saj smo bili zaradi bolezni kar nekaj časa zaprti v stanovanju. Tako je vesel, da kar teče, teče naprej in priteče nazaj, teče čez zelenico in nabira rožice in priteče nazaj. In tako je dobre volje! Tale vikend bomo dobro izkoristili, da se po dolgem času naužije sonca in zraka in se pošteno 'zmatra' :D

 

nedelja, 13. marec 2016

Ovseni napitek - drugič

Ovseni napitek smo že delali. Večkrat. Vedno po istem receptu, brez dodatkov. Jaz sem ga uporabljala predvsem pri peki namesto kupljenih napitkov (ker je veliko ceneje!).

Pa vseeno sem si želela, da bi lahko doma naredila užiten ovseni napitek. Tak, ki bi ga lahko pila samega.

Nekje sem zasledila, da napitek ni sluzast, če ovsene kosmiče dobro speremo. In sem testirala. Preden sem jih namočila sem jih spirala tako dolgo, da je bila voda čista. Nato sem pustila namočene čez noč. Zjutraj sem vodo odlila in zopet dobro sprala.

V blender sem dala skodelico kosmičev (mere približno poljubne, razmerje pa tudi) in dve skodelici vode, vanilijev sladkor, dve žlički trsnega sladkorja, ščepec himalajske soli in pol žličke kokosovega olja Cobio.

Vse skupaj sem blendala minutko ali dve nato pa precedila čez tetra krpico, dodala sem še skodelico vode.

Skoraj s strahom sem poskusila napitek. Ampak presenečenje! Vau, je bil dober. Res užiten. Piten kar tako, ne le v pecivih!

Priporočam, resnično, tudi tole s spiranjem kosmičev pred namakanjem je res delovalo. Napitek je bil resnično dober in kremast. Morda naslednjič dodam še malo indijskih oreščkov za ekstra kremasto teksturo.

Delala sem z manjšo skodelico, tako da sem dobila okoli 500 ml napitka.


četrtek, 10. marec 2016

Veganski 'mlečni' riž iz pečice

Testirala sem, če postopek za proseni narastek deluje tudi narižu.

Deluje! Kako je fajn, ko se malica/večerja praktično sama pripravi. Sploh so mi zakon stvari, ki jih lahko pripravim v pečici, ker potem mi ni treba stat za štedilnikom in pazit in mešat.

Tako sem v pekač namešala:
1 skodelico riža (poljubne velikosti) Arborio Zlato polje
3 skodelice tekočine (1 skodelica ovsenega mleka, 1 sojinega mleka, 1 skodelica kokosove vode iz mladega kokosa)
2 žlici sladkorja (ali morda še manj, če dodajate sladko sadje)
2 žlici kokosovega olja Cobio
nekaj narezanega suhega sadja (marelice, brusnice)

Pekla na 190 45 minut in pojedla cel pekač :O

Dober tek!



 (Fotografije so ekstra povprečne, ker ni bilo časa/priložnosti/svetlobe za kaj boljšega... Drugič!)

ponedeljek, 7. marec 2016

Veliki bratec

Tekom cele nosečnosti smo prvega škrata več ali manj nevsiljivo pripravljali na malo štruco. Pogovarjali smo se o dojenčkih, začutil je brce, pogovarjal se je s trebuščkom, zavrteli smo mu posnetek kako on joka (ko je bil dojenček)... Tako, da je približno vedel kaj bi se lahko zgodilo. Kak mesec pred porodom sem mu omenila tudi, da bom šla v porodnišnico, ko se dojenček odloči priti, da bosta z očijem malo sama doma in potem gremo vsi štirje z dojenčkom domov.

Zdelo se mi je, da precej razume, velikokrat se je sam spomnil na dojenčka in mu kdaj tudi posodil kakšno igračo (mi je dal na trebuh tovornjak ali kaj podobnega, češ da se bo dojenček igral), kar se mi je zdelo sploh ekstra srčkano :)

Z očijem sta prišla pogledat kmalu po tem, ko se je bratec rodil, ampak scena je bila zanj najbrž kar malo strašljiva; zatemnjena soba, mami črna okoli oči (make-up med porodom je bila slaba odločitev, hehe) in tam leži eno frišno bitje, pa še ravno je zajokal, ko sta prišla. Ni mu bilo pretirano všeč in ga tudi nismo silili, da tam ostane, zato sta šla s Špelo po 'kavico' za nekaj minut.

Naslednji dan sta prišla z očijem na obisk, a je bila v porodnišnici omejitev na eno odraslo osebo oziroma partnerja, zato bratca ni videl. Potem v ponedeljek, ko smo šli vsi domov je bil še precej previden. Ker vse skupaj očitno ni bilo dosti se je zgodilo še tako, da je zbolel - kašljal že v soboto, potem pa je šlo na slabše in doma smo prvi teden preživeli bolj ali manj ločeno. On z očijem v dnevni, jaz z dojenčkom v spalnici. Tako mi je bilo hudo, da nismo mogli uživati skupaj (ker smo potem ravno tako vsi po vrsti zboleli, bi bilo čisto vseeno,  če bi bili vsi skupaj).. Totalno bedna situacija. Jaz še v okrevanju, on ves bolan, sledil je oči, nato jaz in na koncu še dojenček. Res nismo imeli sreče. A drugi teden smo se počasi navajali drug na drugega in tako prijetno sem presenečena - pa ne niti presenečena, saj vem, da je nežno in občutljivo bitje, prijazen in strašno razumevajoč, a to je bil popolnoma nova situacija in nisem vedela kaj točno naj pričakujem.

Tako ga je zanimalo vse v zvezi z dojenčkom, takoj ko je zajokal je pritekel pogledat kaj se dogaja, spremljal in komentiral je previjanje, male roke in noge, kako je mali, ima prstke, oči, nos in usta... Tako nežno ga je pobožal, ko se ga je prvič dotaknil, da se mi je kar milo storilo!

Zdaj, če malega knedlca ni v neposredni bližini, sprašuje kje je, strašno všeč mu je dojenčkova dudica, ki mu jo z veseljem daje v usta in ob prvi priložnosti se stlači v ležišče namenjeno dojenčku in se pokrije z njegovo dekco.

Ko se igra mu tu in tam prinese in želi dati kaj v roke, a ker mali itak samo opleta naokoli, še ni imel uspeha. Vsake toliko se zasliši: A slišiš Luka, kaj ima Jakob tukaj? Luka, a si videl kako je Jakob visoko skočil?

Trudim se, da ko dete spi, izkoristim čas, da sem z Jakobom. Če je sreča se strinja, da v kuhinji kaj postoriva (pomijeva posodo ali skuhava kosilo) in združiva prijetno s koristnim, ali pa se pač igrava na blazini ali cartava s kakšno risanko.

Krasno se mi zdi, ker je res tako razumevajoč, potrpežljiv in uvideven. Neverjetno. Upam, da ostane tako. Ko sem bila v porodnišnici sem ga noro pogrešala, v dveh dneh se mi je zdelo, da se je zelo spremenil, kar tako odrasel in resen postal...Pravi veliki bratec. <3
 





Pa da ne bomo preveč pocukrani; seveda pride tudi kakšen ekstra izpad, še posebej, ko  je žal treba počakat na kaj, ampak nič kaj nepričakovanega.

Se beremo kmalu!