Utrujena, a srečna

You will never be this loved

Če smo že drugače čisto razštelani, pa se vsaj zvečer potrudim, da imamo pozitiven zaključek dneva, da gremo skoraj vsak večer z nasmehom spat.

Čez dan se zgodi toliko stvari, včasih nas kaj razjezi, včasih imamo pač slab dan, včasih nam dnevne frustracije pridejo do živega. Včasih potrebujemo samo 5 minut tišine in miru. Jaz dostikrat pobegnem v kuhinjo, itak slej ko prej pristopicljata z mano, ampak kakšna minutka se najde kdaj.

Zvečer ponavadi uspavam najprej tamalega, dojim, nosim, zibam, pojem... potem se vležem še k starejšemu, ga cartam, žgečkam po podplatih in ko me objame in mi reče: Mami, moja si. Pozabim vse slabo... utrujena od celega dneva brisanja šmrkljev, sitnarjenja, da se pospravijo igrače in še tisoč drugih stvari... a hkrati tako srečna. Zavedam se, da res .. i will never be this loved. Nihče me nikoli ne bo imel tako rad. Ta otroška ljubezen je res neverjetna, to je taka sila, ki lahko premika gore!

Danes ob uspavanju sem o tem razmišljala, ju opazovala in si beležila trenutke... Ker na koncu ostanejo tudi izmed ta slabih, ta lepi... takrat, ko je po urah nošenja končno zaspal na meni, takrat, ko se je zgodila nesreča in samo moj poljubček je odpravil bolečino, takrat ko smo vsi trije (jaz in otroka) omagali in zaspali v objemu po napornem dnevu in ko že skoraj obupam in se vdam... dobim objem, dobim nasmeh, dobim ljubezen.

In to sem danes zapisala na listek in vrgla v svoj kozarec dobrih stvari :D

Lahko noč dojenček moj

Za spletno trgovino sem začela pisati eno objavo, pa se mi zdi, da morda še bolj kot tja, sodi sem.

Lahko noč dojenček moj, kmalu pa že malček.

Tako hitro je šlo (skoraj) leto naokoli, da še zdaj nisem dojela. Postal je pravi mali fant! Vsak dan znova se moram opomniti, da je tako majhen le kratek čas in da cenim vse trenutke.. dobre, slabe in vse vmes. Ure uspavanja, cartanja, razdajanja, skrbi. Enkrat mi bo 'poplačano' čeprav v zameno ne morem nikoli zahtevati ničesar. Moj je. Najbolj popoln takšen, kakršen je. Radoveden, navihan, igriv.

Spomnim se, ko sem ga prve dni gledala in razmišljala kakšen bo, čez pol leta, čez eno leto... Presenetil me je, vsakič, postal je samosvoj, vztrajen, spreten.

Rada sem mama. Vsak dan.

Vse najboljše mali moj!'

Vem, zakaj sem tako čustvena, vesela v bistvu. In hkrati me preplavijo spomini, ki jih imam na prvega mojega princa. A takrat je bilo zraven toliko skrbi, da je bilo težko biti srečen. Danes pa sem srečna. Srečna za oba. Srečna zase. Ponosna! Na vse nas :) Naše poti niso vedno lahke, a vlagati v otroke je vredno vsake solze, vsake frustracije, stresa, ker s tem pridejo trenutki nepopisnega veselja, sreče in ljubezni. Ko gledam nazaj na ta dobra 4 leta, odkar sem mama, imam v spominu veliko težkih trenutkov, trenutkov ko sem se spraševala, ali bom zmogla. Večkrat so 'popustili živci' ker biti mama pač ni lahko! Nekdo je od nas popolnoma odvisen in mame brezpogojno ljubimo to odvisnost, četudi gre včasih v ekstreme :) Včasih nas izčrpa, pobere zadnje atome enrgije... potem pa se zjutraj vse vrne, ko vidimo tisti nasmeh, ko nas poboža tista nežna roka: mami, ti si moja, veš. Pa ja - se stopiš, pozabiš da si včeraj skoraj umrla od vsega 'hudega' in greš naredit zajtrk :D In tamali ima najboljšega velikega bratca na svetu :) <3