Lahko noč dojenček moj, kmalu pa že malček.
Tako hitro je šlo (skoraj) leto naokoli, da še zdaj nisem dojela. Postal je pravi mali fant! Vsak dan znova se moram opomniti, da je tako majhen le kratek čas in da cenim vse trenutke.. dobre, slabe in vse vmes. Ure uspavanja, cartanja, razdajanja, skrbi. Enkrat mi bo 'poplačano' čeprav v zameno ne morem nikoli zahtevati ničesar. Moj je. Najbolj popoln takšen, kakršen je. Radoveden, navihan, igriv.
Spomnim se, ko sem ga prve dni gledala in razmišljala kakšen bo, čez pol leta, čez eno leto... Presenetil me je, vsakič, postal je samosvoj, vztrajen, spreten.
Rada sem mama. Vsak dan.
Vse najboljše mali moj!'
Vem, zakaj sem tako čustvena, vesela v bistvu. In hkrati me preplavijo spomini, ki jih imam na prvega mojega princa. A takrat je bilo zraven toliko skrbi, da je bilo težko biti srečen. Danes pa sem srečna. Srečna za oba. Srečna zase. Ponosna! Na vse nas :) Naše poti niso vedno lahke, a vlagati v otroke je vredno vsake solze, vsake frustracije, stresa, ker s tem pridejo trenutki nepopisnega veselja, sreče in ljubezni. Ko gledam nazaj na ta dobra 4 leta, odkar sem mama, imam v spominu veliko težkih trenutkov, trenutkov ko sem se spraševala, ali bom zmogla. Večkrat so 'popustili živci' ker biti mama pač ni lahko! Nekdo je od nas popolnoma odvisen in mame brezpogojno ljubimo to odvisnost, četudi gre včasih v ekstreme :) Včasih nas izčrpa, pobere zadnje atome enrgije... potem pa se zjutraj vse vrne, ko vidimo tisti nasmeh, ko nas poboža tista nežna roka: mami, ti si moja, veš. Pa ja - se stopiš, pozabiš da si včeraj skoraj umrla od vsega 'hudega' in greš naredit zajtrk :D In tamali ima najboljšega velikega bratca na svetu :) <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar