You will never be this loved
Če smo že drugače čisto razštelani, pa se vsaj zvečer potrudim, da imamo pozitiven zaključek dneva, da gremo skoraj vsak večer z nasmehom spat.
Čez dan se zgodi toliko stvari, včasih nas kaj razjezi, včasih imamo pač slab dan, včasih nam dnevne frustracije pridejo do živega. Včasih potrebujemo samo 5 minut tišine in miru. Jaz dostikrat pobegnem v kuhinjo, itak slej ko prej pristopicljata z mano, ampak kakšna minutka se najde kdaj.
Zvečer ponavadi uspavam najprej tamalega, dojim, nosim, zibam, pojem... potem se vležem še k starejšemu, ga cartam, žgečkam po podplatih in ko me objame in mi reče: Mami, moja si. Pozabim vse slabo... utrujena od celega dneva brisanja šmrkljev, sitnarjenja, da se pospravijo igrače in še tisoč drugih stvari... a hkrati tako srečna. Zavedam se, da res .. i will never be this loved. Nihče me nikoli ne bo imel tako rad. Ta otroška ljubezen je res neverjetna, to je taka sila, ki lahko premika gore!
Danes ob uspavanju sem o tem razmišljala, ju opazovala in si beležila trenutke... Ker na koncu ostanejo tudi izmed ta slabih, ta lepi... takrat, ko je po urah nošenja končno zaspal na meni, takrat, ko se je zgodila nesreča in samo moj poljubček je odpravil bolečino, takrat ko smo vsi trije (jaz in otroka) omagali in zaspali v objemu po napornem dnevu in ko že skoraj obupam in se vdam... dobim objem, dobim nasmeh, dobim ljubezen.
In to sem danes zapisala na listek in vrgla v svoj kozarec dobrih stvari :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar