četrtek, 09. februar 2017

Understanding the human being - povzetek

Povzetek poglavja iz knjige avtorice dr. Silvane Quattrocchi Montanaro: UNDERSTANDING THE HUMAN BEING (The importance of the first three years of life)
RAZVOJNE STISKE PRVIH TREH LET
Gre za posebne trenutke, v katerih se testira stopnja pripravljenosti za napredovanje po poti "počlovečenja". Število sposobnosti narašča in človeško bitje je vedno bolj sposobno polno sodelovati v življenju. Okolje mora biti pripravljeno ponuditi potrebno pomoč za spreminjajoče se potrebe.
1. Stiska ob rojstvu
Radikalna sprememba, ki se ponovi le še ob smrti. Otrok mora biti sposoben respiratornih funkcij, hranjenja in prebavljanja, potrebuje zalogo antiteles in železa. Za sabo pusti vse pomembne komponente prenatalnega življenja: plodovnico, popkovino in posteljico. Svet, v katerem je bival, je postal premajhen. Pomoč je v obliki matere, ki je še naprej dolžna skrbeti za novorojenčka, s toploto svojega telesa in posebno hrano, namenjeno le njemu in to zmanjša travmatično rojstvo v pozitivno stisko. Neodvisnost, ki jo doseže ob rojstvu, je sicer nepopolna, vendar jo je vseeno potrebno spoštovati. Okolje zamenja vlogo maternice. Navezanost na okolje zamenja povezavo, ki je bila preko popkovine. S tem da gre sedaj za povezavo preko ust, ki dihajo zrak in se priključijo na prsi. Hkrati so usta vir čutnih informacij, ki so potrebne za razumevanje sveta in duševno življenje. Otrok je majhen, vendar poln psihičnih kapacitet in tudi nekaterih fizičnih zmožnosti. Okolje, ki podpira izražanje življenja in postane okolje, ki razkriva. Potrebno je dosti ljubezni, ki je kombinirana z dobrim znanjem o otroku. Sledi obdobje simbioze, na katerega se mora mati, ali drugi odrasli prisotni v tem času prehoda, pripraviti, da bo ob pravem trenutku lahko nudila pravo stvar. V tem času dveh mesecev se razvije temeljno zaupanje, da se bo okolje odzvalo na potrebe, in psihosomatska enota otroka (od biološkega k psihološkemu rojstvu).
2. Stiska odstavljanja
Gre za fizično spremembo, povezano s sposobnostjo, da otrok je in prebavlja tudi drugačno hrano, kot mleko. Gre tudi za psihično spremembo ob večjem zavedanju samega sebe in okolja. Odstavljanje, ki označi konec prilagajanja na drugačno hrano od mleka, se zaključi pri 8 ali 9 mesecih. Otroci sedaj lahko jedo praktično skoraj vse, kar jedo odrasli, in tudi lahko jedo sami. Obdobje sesanja je zaključeno, prav tako obdobje nenavezanosti na osebo ob hranjenju. Otroci sedaj hodijo po štirih in se tako lahko svobodno oddaljijo od matere. Hkrati preizkušajo moč vračanja, ko si spet zaželijo mater, ki je vir ljubezni in udobja. Prvih devet mesecev življenja je »zunanja nosečnost« in se sedaj zaključi: materina dojko zamenjajo otrokove roke in nova uporaba ust, ki imajo sedaj zobe in lahko žvečijo. Odnos z materjo se ne konča, ampak se neposredni kontakt zamenja z manj direktnim skozi čutila. Otrok in mama delujeta v istem okolju, vendar vsak s svojimi zaposlitvami. Za neposredni kontakt se objameta. Dinamika »biti sam in biti skupaj« se nadaljuje in poskrbi za nove možnosti osebnih aktivnosti. Sedaj se tudi pojavi strah pred tujci. Pokaže se kot viden strah, tudi jok, in iskanje matere za tolažbo. To moramo razumeti kot pozitivni znak boljšega samozavedanja, ki ga je otrok pridobi kot posledico razločevanja med sabo in med materjo in okoljem. Odrasli mora to spoštovati in se ne sme nikoli pristopiti do otroka, če mu ta ne da znaka, da želi kontakt. Za kaj gre? Pri devetih mesecih je otrok posameznik z dobro oblikovanim egom in njegova osnovna potreba je, da kontrolira svoj osebni prostor (prostor, ki ga zavzema s svojim telesom). Otroci sicer radi stopajo v kontakt z drugimi, vendar v tem obdobju potrebujemo njihovo odobritev. Bolje bi bilo, če bi to obdobje imenovali »stiska ob jasnem zavedanju sebe in sveta«. Pozornost moramo dati tudi temu, koliko otrok že razume v zvezi z okolico: pomen dejanj odraslih, potek časa in jezik. Tega, da otrok ne potrebuje več materinih prsi in se je sposoben premakniti stran, se moramo veseliti prav tako kot trenutka, ko je dokazal, da zmore sam dihati. Otroci so v tem obdobju testirani, če so razvili vse potrebno za svoje drugo rojstvo: sposobnost prebavljanja hrane za odrasle, motorične sposobnosti za svobodno gibanje po prostoru in znanje o sebi, ki otroku omogoči jasno razločevanje med sabo in okoljem. Vso avtonomno delo pomaga pri oblikovanju pozitivne samopodobe. Da bi se človek počutil varnega v zunanjem okolju, se mora počutiti varnega v lastnem jazu, ta varnost pa se razvije ravno v času odstavljanja, ko se otrok zaveda svoji meja in dobi občutek, da jih nadzoruje. Skozi čas odstavljanja, moramo otroku omogočiti izkušnjo ločenosti, do katere pride naravno skozi hranjenje in gibanje. Otrok se redno vrača k odraslemu, po tem ko se od njega oddalji, mogoče se pride za kratek čas pocrkljat, da spet stopi v direkten kontakt. Odrasli mora to sprejeti, biti pripravljen, da prekine kakršnokoli aktivnost, ki jo izvaja, da bi nemudoma odreagiral, saj otroci nimajo koncepta časa. Otrok bo tako kmalu spet iskal pot stran. Gre le za kontinuirano preverjanje povezanosti in ločenosti.
3. Stiska nasprotovanja
Ta stiska nastopi nekje med 30. in 36. mesecem in zaključi prvo temeljno obdobje oblikovanja osebnosti. Začne se, ko otroci začnejo govoriti ne vsakemu predlogu, ki ga dajo starši. Ego želi biti vprašan in upoštevan, kadar gre za oblikovanje odločitev, ki zadevajo njega. Do stiske morda sploh ne pride, v primeru da otroka že od začetka vključujemo in z njim sodelujemo. V boju za premoč, ki pride s to stisko, lahko odrasli zmaga in ustavi protest z uporabo verbalnega ali fizičnega nasilja. Sporočilo, ki ga otrokov ego tukaj potrebuje: "Pomemben si in za stvari, ki jih počnemo, je potrebna tvoja odobritev. Si pomemben člen in zmoreš sodelovati v tem okolju." Beseda NE je le želja po biti prepoznan kot oseba, ki je že sposobna odločati o stvareh, ki zadevajo njo samo, zato jih upravičeno lahko večkrat vprašamo za mnenje. Ne gre za to, da bi otrokom prepustili odločanje o tem, kaj se bo zgodilo. Ideja je le izogibanje dajanju navodil, namesto tega pa, kadar je le mogoče, dati možnost izbire med dvema alternativama. Kar je najpomembnejše: pomagati otroku, da si potrdi pomembnost svojega obstoja v družini. Takoj ko bo občutil, da mu je to zagotovljeno, bo nehal govoriti NE in bo začel z nami sodelovati v miru. Zelo je torej pomembno, da otroke nagovarjamo na ustrezen način in to že pred pričetkom tega obdobja. Cilj je namreč ustvariti osebo, ki je spoštovana in zato spoštuje druge in okolje in si deli odgovornosti. Boljše ime za to stisko bi bilo »stiska prepoznavnosti ega«. Gre za trenutek prehoda na višji nivo razvoja in to bi moralo starše navdajati z veseljem. Otrok namreč raste: po starosti, modrosti in osebni zrelosti. Če otrok sodeluje v vsakdanjem življenju, mu to pomaga pri izpopolnjevanju motoričnih veščin in pri zagotavljanju njegovemu egu, da je prepoznan. Njegove ogromne miselne energije so tako lahko uporabljene v nadaljnjem učenju, namesto da bi bile uničene v neskončnem boju proti okolju, ki ni razumelo resničnega pomena njegovega nasprotovanja. Hkrati je zelo nevarno za bodočnost človeških bitij, da bi pustili otrokom misliti, da je življenje večen konflikt in da če se želiš uveljaviti, moraš vedno nasprotovati drugim. Obdobje nasprotovanja je tudi čas, ko otroci bolje razumejo čas in vzpostavijo odnos do preteklosti in prihodnosti. V tem pogledu je nujno biti zelo previden pri dajanju obljub oz. se jih nujno držati, kadar jih damo.
Možgani se lahko spreminjajo do zadnje trenutka življenja. S primernim človeškim posredovanjem je vse mogoče. Krizna obdobja so ugodna za spremembe vseh udeleženih, ne le otrok. Rezultati se izrazijo kot nove psihične in fizične zmožnosti, ki so potrebne za rast in se merijo kot povečanje kvalitete življenja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar