STOP!

Ojoj! Ubogi moj blog, kar malo sameva zadnji mesec :( Žal je tako, da ko je lepo vreme, je treba bit zunaj, da izkoristimo sonček, naberemo D vitamin in sprostimo odvečno energijo (otrok, ne jaz) na igrišču in s tekanjem po travi. Seveda se zunaj zgodijo različne situacije in prav vsaka je priložnosz za novo življenjsko 'lekcijo'. Kot recimo, ne dajemo kužku, ki ga ne poznamo roke v gobček. Ali pa, počakaj, da prideš na vrsto in se lahko spustiš po toboganu. Ali, ne mečemo peska na travo in potko.

Najpomembnejša pa je v zadnjem času STOP. To treniramo predvsem zaradi cest, ki so povsod naokoli. Konkretno zadnjič se sprehajava, seveda za roke se je brezveze držat, nevarnosti ne poznamo in brezglavo tečemo s pločnika na cest - pa ne glavna, niti prometna, ena taka bolj stranska slepa ulčica, a vseeno tudi tam kdaj pa kdaj pripelje kakšen avtomobil. Vsi vemo, da majhne ljudi (otroke) težje opazimo iz avtomobila, da so nepredvidljivi in se lahko kaj hitro pojavijo tam, kjer jih ne pričakujemo. Saj sem bila takrat pozorna in vedela, da ni avtomobila v bližini, ampak, ko je škratek zignoriral moj STOP se je pa situacija malo zaostrila. Zelo resno sem ga prijela za roko, počepnila in razložila kako in kaj. Tukaj vozijo avtomobili. Kaj, če te avtomobil ne vidi in te povozi. Potem je pa au, boli in jokamo. Ko rečem STOP je STOP. Brez vprašanja. Se ustaviš na mestu in počakaš. Razumeš?

In lekcija zaključena. In razumljena. Kasneje sva še večkrat stestirala na terenu, kjer ni avtomobilov in vidim, da je resnično razumel. Zdaj v bližini ceste (ob prometnejših cestah še vedno nima izbire in mora dat roko)  sam ponovi to zgodbo in ve, da je STOP z razlogom.