Moje noči so se spremenile v sprehajanje, nošenje, dojenje... A ne tudi spanje.. Po tem času se mi zdi, da se že začenja poznati malo. Utrujenost naredi svoje, ko se dete dobesedno prilepi nate za par dni, je pa sploh super. Komaj prideš do veceja, kaj šele do hrane. Dete spi na rokah, na meni, nikakor pa ne ob meni ali v svoji postelji, max pol urce,če mi ga uspe odložit. Eh ja, saj mine, ne?
No pa vseeno sem danes ustvarila nekaj lepega:) Če ne bi kuhala in pekla, bi se mi po moje zmešalo, haha :D Moja terapija! In hvala ne-vem-komu za nosilke!!!
No, recepta za (čebulno) juhico še ni, pa za to lepoto tudi ne... Ko utegnem, obljubim.
Lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar