ponedeljek, 15. december 2014

Nagrade in kazni

Dolgo sem razmišljala, če bi sploh napisala tole... To je tema, pri kateri se ne bomo nikoli vsi strinjali.

No, pri nas nagrad in kazni kot takih ni. Enostavno mi ta sistem ne potegne. Ne nalepke, ne bonbončki, ne čokolada, ne igrače. Tudi zdaj, ko se trudimo z navajanjem na kahlo sem dobila več nasvetov, da poskusim z bonbončki in podobnim, ko naredi kaj v kahlo. Ne. Ne zdi se mi, da je (za naju) to prava pot. Ne želim, da so motivacija bonbončki ali igrače. Želim, da je motivacija sam dosežek.

Če spet apliciram na kahlo... Mislim, da ko bo pripravljen bo sam pokazal, povedal in naredil kar pač bo in na koncu to (po mojem mnenju) ne bi smelo biti zaradi bonbončka ampak zato, ker je pripravljen. Ker sva (bova) dolgo sodelovala in v to vložila kar nekaj časa in truda. Skratka, želim, da bo sam ponosen na svoje dosežke in bo to nagrada in/ali motivacija.

Kazni itak nikoli nisem uporabljala. Ne sedenja na kakem 'porednem' stolu, ne stanja v kotu ali kakšnih podobnih idej. Če se je zgodila kakšna situacija v kateri je bilo preveč grobosti ali kaj podobnega - takrat sem dogajanje ustavila in se z otrokom pogovorila (V smislu: Vidim, da še nisi čisto pripravljen na tole /stvar/, zato bova zdaj pospravila. Počakala bova, da boš pripravljen.). Seveda je bila kdaj slaba volja, vendar sem preusmerila pozornost na kaj drugega ali pa sva se malo pocartala. Večinoma pa je zelo dobro razumel in ni vztrajal pri svojem.

Otroci so zelo hitri, zelo hitro 'poberejo' take in drugačne finte. Z nagradami in kaznimi po mojem mnenju pošiljamo otrokom napačno sporočilo: naredi nekaj, kar želim jaz in za to ti dam jaz nekaj. Iz tega sklepam, da lahko otrok iz tega sklepa, da vsakemu dejanju/dosežku sledi nagrada v materialnem smislu. Pri kazni pa otroku sporočamo, da je njegovo vedenje nezaželeno in s postavljanjem v kot ali na stol oziroma z izolacijo, sporočamo, da tudi on ni zaželen v tistem trenutku. Sprašujem se kaj otrok razmišlja in kakšne povezave dela in kakšni zo zaključki njegovega razmišljanja. Čeprav otroci še nimajo bogatega besednega zaklada, pa to ne pomeni, da ne čutijo. In to kar čutijo zelo dobro vedo, ne vedo pa, kako se s tem spopasti. Naša naloga je, da otroku pomagamo v stresnih situacijah (še posebej, kadar je otrok razburjen - če smo ga grajali ali ga kaznovali), da mu povemo kaj od njega 'pričakujemo' in kaj on lahko 'pričakuje' od nas. Pomagajmo mu, da razume, da lahko svoja čustva izrazi na mnogo načinov, povejmu mu, da ga razumemo in, da to kar čuti ni narobe.

Mogoče sem malo zakomplicirala, ker takih stvari mi ni najlažje pretvoriti v cele razumljive stavke, a bistvo je menda jasno.

Za konkretne primere in izbor besed, razloge in druge zadeve pa priporočam še:
http://mariamontessori.com/mm/?p=2430
http://mariamontessori.com/mm/?p=1645
http://mariamontessori.com/mm/?p=2415

V kolikor mi uspe, bom skupaj nabrala še nekaj bolj ali manj strokovnih nasvetov oziroma vodil, ki se tičejo tega področja. Poskusila bom utemeljiti svoje razmišljanje s konkretnimi argumenti. Zaenkrat pa toliko. Vsi komentarji dobrodošli.

Aha, sem pozabila dodati, da se tudi pogajam ne. Če narediš to, dobiš ono/gremo tja/bom jaz naredila drugo... Ni šans. Najprej naredimo to, potem bomo naredili še kaj drugega.



6 komentarjev:

  1. Jaz sem tudi alergična na nalepke in taka in drugačna darilca... Pri nas (se pozna, da je večji) v skrajnem primeru odvzamemo kakšno ugodnost, največkrat gledanje risanke (v bistvu se drugega primera niti ne morem spomniti), ampak mu vnaprej povemo oziroma imamo pravilo, da se risank ne gleda, če ni pospravljeno. Da bi se pa šla tole za navajanje na kahlico... Bo, kar počasi, majhen je še, dobro delaš ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam z napisanim. Meni grejo tud na živce te nalepke itd... Zdej ga počasi navajamo na wc. Ampak ga dam, ko sam pokaže interes, nikoli ga ne silim še manj pa "podkupujem". Isto sem mnenja, da bo nekaj naredil, ko bo pripravljen. Ker se mi zdi, da lahko s prisilo dosežem ravno nasprotni učinek. Sem mu pa do zdej 1x ugasnila risanko, ker ni pospravil svojih igrač in ker je razmetaval. Mu ni bilo prav ampak sem mu povedala, da tako ne gre, da je treba prvo pospravit igrače šele potem se gleda risanka. Pa je pospravil brez problema. Misleim, da smo na pravi poti, ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Očitno imate vse vodljive otroke.
    Na tem mestu imam jaz vprašanje: Kaj narediti, ko dvoletni otrok npr. tepe svojega leto in pol mlajšega (nemočnega) bratca in se zraven smeji? (eden od primerov) Tudi sama sem načeloma nasprotnica kazni, sploh če s časoma postane neučinkovita. Sem pa zagovornica, da mora še tako majhen otrok nositi in izkusiti posledice svojih dejanj. Kot na primer, da če želi zvečer gledati risanko, morajo biti igrače pospravljene (tudi pri nas imamo to pravilo). Tako tudi, če se je tvoje vedenje negativno in se te ne da preusmeriti, je čas, da malo zadihaš in razmisliš o svojem vedenju. To se sicer ne dogaja pogosto, ampak tu in tam se pa zgodi. Seveda sem ponavadi zmeraj mlajšega vzela v naročje, večjemu pa rekla, da se tega ne dela (kakšen učinkovit način, kako prepovedati negativno vedenje brez besede ne?). Potem smo se skupaj kaj igrali oz. delali stvari skupaj. Ampak s časoma (naslednji dan, ali čez nekaj dni) pa tavelik spet ponovi. No, v tem primeru smo začeli z uporabo "porednega kota". Sicer ga pred njim ne imenujem tako. Z možem sva se dogovorila za prostor v stanovanju, kjer bo imel fant prostor za razmišljanje. Nekajkrat sva ga že uporabila in moram reči, da je (zaenkrat) učinkovit. Ko tavelik počne neumnosti, ga opozorim in ker točno ve kaj sledi, sam neha. Če pa pride tako daleč, da uporabimo "poredni kot" pa pri svojih dveh letih točno ve, zakaj je moral tja. Moram pa reči, da je naš fant zelo trmast in če mu hočem jaz "podtakniti" kakšno delo in ne bo hotel, ga v tistem trenutku nikakor ne prepričam. Tudi sama nisem verjela, da je lahko res, da se otrok dobesedno vrže na tla, ko ni po njegovo. Meni je bilo tako početje otrok nepoznano (pa sem iz velike družine). Moj mož pa pravi (od izkušenj z nečaki), da se je njemu zmeraj zdelo, da so vsi otroci taki.
    S tem komentarjem nisem hotela nikogar kritizirati, sem samo podala svoje mnenje in izkušnje. Vesela bom, če bom dobila kakšen uporaben predlog, kako preprečiti negativno vedenje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zelo težko odgovorim na tole. Splača se vztrajnost in ponavljanje po mojem mnenju. In, ko udari dojenčka, to takoj fizično preprečit. Primete za roke in rečeš NE. Morda zamenjajte in ne vzemite v roke dojenčka, ampak njega. Prijazno in počasi razložite, da tega ne želite. Jasno povejte: Ne želim, da tepeš dojenčka. Ne. Začnite tako, kot smo mi pri pospravljanju - najprej delate stvar skupaj, sčasoma bo naredil stvari sam. Ko se vrže na tla, stopite k njemu in mu počasi povejte, da razumete, da je jezen in s tem ni nič narobe. Razumete, da bi on v tem trenutku želel nekaj drugega, vendar trenutno to ni mogoče. Dajte mu možnost glede opravila/dela - recimo: ali boš pospravil igrače sam ali ti pomagam? Tudi časovno ga opozarjajte - če želite, da ob določenem času nekam greste ali kaj podobnega: Čez 5 minut gremo. (Čez tri minute ponovno opomnite, nato prosite, da pride, če ne želi, spet ponudite možnost: Prideš sam ali pridem pote?)... Predlagam da malo poguglate disciplino po montessori in si preberete zgornje linke, najde se dosti krasnih nasvetov in konkretnih situacij. Upam, da pomaga. Lp

      Izbriši
    2. Hvala za odgovor in posredovan link. Imam kar velike težave z angleščino zato se sama ne znam in ne morem prebiti skozi te članke. Upam, da si bo mož kmalu vzel čas in mi obnovil napisano.
      Kar se pa postopkov, ki ste jih opisali tiče pa ja.. v večini tako delamo. Je pa res da je zeelooo veliko na vztrajnosti in ponavljanju. Predvsem pa so na veliki preizkušnji živci staršev, ki se spopadajo s trmo :) Drugače se imamo mi doma večino časa zelo lepo, tako da mislim, da smo kar uspešni. Žal pa pridejo tudi taki dnevi, ko se malo kregamo.

      Izbriši
    3. Ah, jaz mislim, da je to normalno, da se kdaj tudi skregamo. Aha, ja no izbira mu daje občutek, da ima kontrolo, da je njegovo mnenje pomembno in da tudi on šteje. Zato ga poskusite na ta način 'prelisičiti'. Tudi kar se dojenčka tiče naj bo vključen, da se bo počutil odgovornega. Bodite vljudni do njega, uporabljajte besede kot so prosim in hvala, zelo lepo od tebe ipd. Pozitiven komentar/spodbuda naredi dosti več kot negativna kritika. Srečno!

      Izbriši