sobota, 05. december 2015

Ena nosečniško dojenčkasta :)

V bistvu sploh nisem nobene nosečniške objave spisala še. Pa bom zdaj prvo.
Počasi se bližamo koncu, uspelo nam je priti že do 32 tednov, tako da res še čisto čisto malo. Zdaj že nekaj časa razmišljamo o imenih in se nikakor ne domislimo ničesar. Mogoče bomo morali počakat, da nam dojenček kar sam pove...

Nekaj nakupov sem že opravila, morda kakšna malenkost še manjka, a ker je veliko stvari od prvega škrata še prav lepih, tudi nimam veliko dela. Oprano in zlikano že čaka na novega člana. Žabon v trebuhu je zelo zelo živahen, kar še posebej cenim in vsak teden mislim, da bolj ne more biti, pa me vedno presenti :)

Starejši čmrlj teorijo o novem dojenčku kar dobro sprejema, realnost bomo pa še videli. Zaenkrat dojenčku posodi kako igračo, sicer pa pravi, da mu svoje postelje ne bo posodil, da lahko dojenček spi tam pri očiju. Včasih se mu moram prav nasmejat. Danes je v trgovini izbral ninico za dojenčka, potem pa si jo je nesel na kavč in se sam cartal z njo. Nekako imam občutek, da bo smiselno kupiti še eno ali dve.


Iz omare sem zvlekla tudi torbo za v porodnišnico, pa torbo za dojenčka, da bom pripravila stvari... Po eni strani se mi zdi še prehitro, po drugi strani se nikoli ne ve kdaj nas kaj preseneti in ker tokrat planiram biti bolj pripravljena kot prvič, je čisto okej, da spakirano počaka nekje v kotu. Nesla bom svoje stvari za obleč, kakšen prigrizek, osnovne higienske zadeve, copate, ipd... Ker sem se odločila, da gremo na Jesenice, ne bo ravno praktično niti možno, da mi kdo skoči domov in pripelje nazaj, zato želim imeti vse kar bi lahko potrebovala kar s sabo. Čas tako hitro teče, da bo treba na ogled in pogovor v porodnišnico, spisati moram še porodni načrt, saj bo to v mojem primeru (VBAC) še posebej potrebno.


Ko tako razmišljam, se prihoda novega člana neizmerno veselim, vem, da to zmorem in na sploh razmišljam zelo pozitivno. Skrbi pa se pojavijo, ko pomislim na starejšega škratka. Sicer se popolnoma zavedam, da mu ne bo nič tako hudega brez mene in morda je mene bolj strah te (po vsej verjetnosti) nekaj dnevne ločitve kot njega... A vseeno, upam da bo lepo sprejel, ko bo čas za odhod, da bomo uredili varstvo zanj, da bo kar se da mirno vse skupaj preživel. Namreč moja želja, je da gre partner z mano, skupaj z dulo. Če bi lahko, bi izbrala porod doma in bi bilo vse to precej lažje, a žal nimam te možnosti... Ah, bomo že, nekaj dni bomo preživeli in bomo potem nadoknadili s cartanjem :)

Zdaj pa še malo lahkega branja in počasi spat :) Še nekaj poglavij dr. Wagnerja me čaka ;)

2 komentarja:

  1. Si pa pridna pri pripravljanju na novega clana... Jaz v drugo nisem bila tako zelo in nas je 14 dni prej presenetil tako da ni bil se cisto vse pripravljeno, ko sem prisla domov. Za skrata

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Za skrata pa ne skrbeti, se bo imel super na pocitnicah, kjer ga bodo zagotovo razvajali:)

      Izbriši