Mi pa še čakamo. Meni sicer ni hudega, dobro se počutim, razen da mi je trebuh malo v napoto, drugih težav praktično nimam.
Vsake 2-3 dni me prešine: Šit. Kaj če danes grem?! In grem veselo pospravljat - pomivam posodo, ki je nikoli ne zmanjka, operem perilo, da je koš kar se da prazen, preoblečem posteljnino, posesam in podobno...
Ampak dete še kar čaka in čaka.
Teoretično je lahko vsak trenutek, vsak dan tisti D dan. Po drugi strani se mi zdi, da ne bo nikoli prišel. V bistvu po eni strani bi zdaj takoj in po drugi si pravim, saj se nič ne mudi - bom naredila še to pa ono, pa preizkusila še ta recept, pa odpišem še na ta mejl pa zrihtam še nekaj...
Faca je tudi škrat, ki tu in tam vpraša v trebuh: Dojenček kaj delaš? Kdaj prideš?
V vsakem primeru komaj čakam to izkušnjo in se je neizmerno veselim, dokler pa čakam, pa delam :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar