Po nosečnosti in porodu

Saj že vsi vemo, da je nosečnost ogromna spremeba za žensko telo, ne? Psihična in fizična. 9 mesecev v našem telesu 'gruvamo' človeka! Malega, popolnega, našega mladička. To me vsakič, ko razmišljam o tem, fascinira, neverjetno čudežno doživetje. Ampak nisem mislila pisat o tem. Hotela sem napisat malo o tem kako sem se in se še spopadam z odvečnimi kilogrami, raztegnjeno kožo in še kako drugo nagradico za to moje lepo dete...

Prva nosečnost na meni praktično ni pustila sprememb, razen brazgotine od carskega reza. Z drugo pa sem očitno izkusila še vse za nazaj. :)

Zanosila sem z nekje 61 kg. Do konca nosečnosti sem imela okoli 86 kg :O Očitno je bilo od tega kar nekaj vode, čeprav nisem opazila, da bi kaj zatekala, saj sem prišla iz porodnišnice lažja za 13 kg. Ostala sem torej na 73 kg. Malo sem se vzela v roke po kakih dveh mesecih - vmes je šlo nekaj malega dol kar tako, brez posebnega truda. Začela sem spet bolje jesti, predvsem bolj zdravo in gledala sem, da vnašam v telo čimveč hranilnih snovi. Prej sem težko pojedla kaj zdravega, časa za pripravo hrane je bilo res malo, komaj sem za škrata naštimala, kaj šele zase. Če mi je pa že uspelo skuhati, pa nisem uspela pojesti :) Hehe in je šlo še par kg dol. Skratka, ko sem se odločila, je bilo to to. Zjutraj vsak dan smoothie. To sta zelo dobro sprejela oba moja velika fanta, ki zdaj skupaj z mano z veseljem zjutraj spijeta smoothie - Jakob je vmes malo pozabil in si želel za zajtrk drugih stvari in včasih sem mu ustregla. No zdaj pa zjutraj teče v kuhinjo, da narediva smoothie, ki mora bit ponavadi roza barve.

Za malico večkrat zmanjka časa (da bi pipravila kaj konkretnega), še posebej ko se odpravimo ven, včasih vzamem kaj s sabo v nahrbtniku ali pa se ustaviva v pekarni/trgovini in po poti kaj prigrizneva. Kosilo ponavadi na hitro pripravim, če se spomnim, pa naredim kaj že zvečer. Pa to itak objavim, kadar kaj 'pametnega' skuham...

Zadnjih nekaj tednov sem dodala še jogo. Vaje izvajam previdno, zaradi diastaze (ja to je še ena fajn 'nagradica'). K sreči ni hujšega, razmak je majhen in kolikor opazujem, se stanje že izboljšuje. Zavedam se, da imam še dovolj časa, da spravim telo nazaj v fit stanje kot je bilo pred to nosečnostjo (v tem obdobju sem bila bolj fit in zdrava z več energije kot kadarkoli prej).

Naslednja zadeva, ki me moti je pa koža. Trenutno imam okoli 63 kg. Kar hitro je vse šlo nekam, ostala je koža, mišic pa nikjer! Tazadnjo imam totalno ploščato, sploh ne vem kaj se je zgodilo. Resnično upam, da se z vadbo nekaj povrne.

Plan je, da začnem s tedensko masažo s sodo in kokosovim oljem, za boljšo prekrvavitev kože in hitrejšo obnovo. Če bom uspela redno izvajati, poročam o rezultatih.

Zaenkrat sem zadovoljna s potekom kar se tiče kilogramov, mogoče sem celo malo presenečena, ker sem mislila, da bo težje. Sem pa prepričana, da me zdaj čaka najtežji del - telovadba in počasni rezultati. Joga mi je še vedno super in jo z veseljem izvajam kadar le utegnem, vsaj nekaj minutk na dan.

Sama se najbolje počutim ob takem prehranskem režimu, zato bi ga priporočala vsem, ki želijo shujšati, postati bolj zdravi in se bolje počutiti. Seveda pa vedno poslušajte sebe in svoje telo.

Različne smoothije lahko najdete tukaj. Recepte in predloge za druge veganske jedi najdete na blogu ali na facebooku. Če vas kaj zanima, me lahko vedno pocukate na zasebno sporočilo in z veseljem se potrudim odgovorit - morda včasih traja malo dlje, a tako pač je zdaj s temi stvarmi :D Dodajam še video Joga po porodu.

Smoothieji

Kosila

Večerje

.

.

.

.

Čakamo

Danes. Polnih 40 tednov.

Mi pa še čakamo. Meni sicer ni hudega, dobro se počutim, razen da mi je trebuh malo v napoto, drugih težav praktično nimam.

Vsake 2-3 dni me prešine: Šit. Kaj če danes grem?! In grem veselo pospravljat - pomivam posodo, ki je nikoli ne zmanjka, operem perilo, da je koš kar se da prazen, preoblečem posteljnino, posesam in podobno...

Ampak dete še kar čaka in čaka.

Teoretično je lahko vsak trenutek, vsak dan tisti D dan. Po drugi strani  se mi zdi, da ne bo nikoli prišel. V bistvu po eni strani bi zdaj takoj in po drugi si pravim, saj se nič ne mudi - bom naredila še to pa ono, pa preizkusila še ta recept, pa odpišem še na ta mejl pa zrihtam še nekaj...

Faca je tudi škrat, ki tu in tam vpraša v trebuh: Dojenček kaj delaš? Kdaj prideš?

V vsakem primeru komaj čakam to izkušnjo in se je neizmerno veselim, dokler pa čakam, pa delam :D

Ena nosečniško dojenčkasta :)

V bistvu sploh nisem nobene nosečniške objave spisala še. Pa bom zdaj prvo.
Počasi se bližamo koncu, uspelo nam je priti že do 32 tednov, tako da res še čisto čisto malo. Zdaj že nekaj časa razmišljamo o imenih in se nikakor ne domislimo ničesar. Mogoče bomo morali počakat, da nam dojenček kar sam pove...

Nekaj nakupov sem že opravila, morda kakšna malenkost še manjka, a ker je veliko stvari od prvega škrata še prav lepih, tudi nimam veliko dela. Oprano in zlikano že čaka na novega člana. Žabon v trebuhu je zelo zelo živahen, kar še posebej cenim in vsak teden mislim, da bolj ne more biti, pa me vedno presenti :)

Starejši čmrlj teorijo o novem dojenčku kar dobro sprejema, realnost bomo pa še videli. Zaenkrat dojenčku posodi kako igračo, sicer pa pravi, da mu svoje postelje ne bo posodil, da lahko dojenček spi tam pri očiju. Včasih se mu moram prav nasmejat. Danes je v trgovini izbral ninico za dojenčka, potem pa si jo je nesel na kavč in se sam cartal z njo. Nekako imam občutek, da bo smiselno kupiti še eno ali dve.

Iz omare sem zvlekla tudi torbo za v porodnišnico, pa torbo za dojenčka, da bom pripravila stvari... Po eni strani se mi zdi še prehitro, po drugi strani se nikoli ne ve kdaj nas kaj preseneti in ker tokrat planiram biti bolj pripravljena kot prvič, je čisto okej, da spakirano počaka nekje v kotu. Nesla bom svoje stvari za obleč, kakšen prigrizek, osnovne higienske zadeve, copate, ipd... Ker sem se odločila, da gremo na Jesenice, ne bo ravno praktično niti možno, da mi kdo skoči domov in pripelje nazaj, zato želim imeti vse kar bi lahko potrebovala kar s sabo. Čas tako hitro teče, da bo treba na ogled in pogovor v porodnišnico, spisati moram še porodni načrt, saj bo to v mojem primeru (VBAC) še posebej potrebno.

Ko tako razmišljam, se prihoda novega člana neizmerno veselim, vem, da to zmorem in na sploh razmišljam zelo pozitivno. Skrbi pa se pojavijo, ko pomislim na starejšega škratka. Sicer se popolnoma zavedam, da mu ne bo nič tako hudega brez mene in morda je mene bolj strah te (po vsej verjetnosti) nekaj dnevne ločitve kot njega... A vseeno, upam da bo lepo sprejel, ko bo čas za odhod, da bomo uredili varstvo zanj, da bo kar se da mirno vse skupaj preživel. Namreč moja želja, je da gre partner z mano, skupaj z dulo. Če bi lahko, bi izbrala porod doma in bi bilo vse to precej lažje, a žal nimam te možnosti... Ah, bomo že, nekaj dni bomo preživeli in bomo potem nadoknadili s cartanjem :)

Zdaj pa še malo lahkega branja in počasi spat :) Še nekaj poglavij dr. Wagnerja me čaka ;)