Pospravljanje (po montessori metodi)

Nismo tista družina, ki ima stalno vse pospravljeno kot iz škatlice. Včasih cel dan ne pospravimo postelje ali pa kupi perila čakajo v kotu na likanje, posoda v koritu, lonci na štedilniku... Priznam, da vedno ni časa niti volje, da vse pospravim, a vendar določene stvari, ki jih uporabljam vedno pospravim nazaj na svoje mesto (knjige, gospodinjske aparate, ličila, kreme in podobno) in to sem želela navaditi tudi našega nadobudneža.

Nekje pri enem letu starosti je že kar dobro razumel navodila: prinesi, pridi, poišči.. a o pospravljanju ni želel slišati. Takrat še nisem toliko poznala montessori metode in so bile igrače vse nametane v eni ogromni škatli - torej reda niti ni bilo. Ko se je igral z določeno igračo ali bral kako knjigo, je le-ta ponavadi ostala na tleh ali kjerkoli je pač padla iz rok, ko je zagledal kaj bolj zanimivega. Seveda sem bila tečna in mu govorila naj pospravi. Nič. Ignoriranje. Kot, da govorim steni. Pa sem nehala obremenjevat njega in sebe, pobrala igrače in knjige in šla dalje.

Nekaj mesecev kasneje sem popolnoma 'padla' v montessori metodo. Prebrala kar se je dalo, poslušala knjigo dr. Marie Montessori na youtube-u, pogledala nešteto videov, med njimi tudi enega super o disciplini ( tukaj in tukaj ). Navdušena sem!

Torej, poskusimo ponovno. Uredila sem kotičke za otroka po montessori metodi in začela dajati zgled. Vsakič, ko sva zaključila z igro ali branjem sem na glas povedala, da bova zdaj pospravila in dala stvar nazaj na svoje mesto. Če sva po tleh razsula barvice, sem rekla, če bi midva zdaj to pobrala in pospravila. Pobrala sem barvico, mu jo dala v roke in pokazala kam naj jo pospravi: "Lahko pospraviš barvico sem, prosim?" In jo je pospravil. "Hvala lepa. Zelo si prijazen." In tako je bilo pri vseh stvareh - knjigah, igračah, posodah, kozarčkih, priboru... Pri tem se je naučil reči hvala lepa in prosim. Pa seveda zdaj večinoma že sam pospravi za sabo, če pozabi ga prijazno spomnim, da pospravi nazaj.