ponedeljek, 07. marec 2016

Veliki bratec

Tekom cele nosečnosti smo prvega škrata več ali manj nevsiljivo pripravljali na malo štruco. Pogovarjali smo se o dojenčkih, začutil je brce, pogovarjal se je s trebuščkom, zavrteli smo mu posnetek kako on joka (ko je bil dojenček)... Tako, da je približno vedel kaj bi se lahko zgodilo. Kak mesec pred porodom sem mu omenila tudi, da bom šla v porodnišnico, ko se dojenček odloči priti, da bosta z očijem malo sama doma in potem gremo vsi štirje z dojenčkom domov.

Zdelo se mi je, da precej razume, velikokrat se je sam spomnil na dojenčka in mu kdaj tudi posodil kakšno igračo (mi je dal na trebuh tovornjak ali kaj podobnega, češ da se bo dojenček igral), kar se mi je zdelo sploh ekstra srčkano :)

Z očijem sta prišla pogledat kmalu po tem, ko se je bratec rodil, ampak scena je bila zanj najbrž kar malo strašljiva; zatemnjena soba, mami črna okoli oči (make-up med porodom je bila slaba odločitev, hehe) in tam leži eno frišno bitje, pa še ravno je zajokal, ko sta prišla. Ni mu bilo pretirano všeč in ga tudi nismo silili, da tam ostane, zato sta šla s Špelo po 'kavico' za nekaj minut.

Naslednji dan sta prišla z očijem na obisk, a je bila v porodnišnici omejitev na eno odraslo osebo oziroma partnerja, zato bratca ni videl. Potem v ponedeljek, ko smo šli vsi domov je bil še precej previden. Ker vse skupaj očitno ni bilo dosti se je zgodilo še tako, da je zbolel - kašljal že v soboto, potem pa je šlo na slabše in doma smo prvi teden preživeli bolj ali manj ločeno. On z očijem v dnevni, jaz z dojenčkom v spalnici. Tako mi je bilo hudo, da nismo mogli uživati skupaj (ker smo potem ravno tako vsi po vrsti zboleli, bi bilo čisto vseeno,  če bi bili vsi skupaj).. Totalno bedna situacija. Jaz še v okrevanju, on ves bolan, sledil je oči, nato jaz in na koncu še dojenček. Res nismo imeli sreče. A drugi teden smo se počasi navajali drug na drugega in tako prijetno sem presenečena - pa ne niti presenečena, saj vem, da je nežno in občutljivo bitje, prijazen in strašno razumevajoč, a to je bil popolnoma nova situacija in nisem vedela kaj točno naj pričakujem.

Tako ga je zanimalo vse v zvezi z dojenčkom, takoj ko je zajokal je pritekel pogledat kaj se dogaja, spremljal in komentiral je previjanje, male roke in noge, kako je mali, ima prstke, oči, nos in usta... Tako nežno ga je pobožal, ko se ga je prvič dotaknil, da se mi je kar milo storilo!

Zdaj, če malega knedlca ni v neposredni bližini, sprašuje kje je, strašno všeč mu je dojenčkova dudica, ki mu jo z veseljem daje v usta in ob prvi priložnosti se stlači v ležišče namenjeno dojenčku in se pokrije z njegovo dekco.

Ko se igra mu tu in tam prinese in želi dati kaj v roke, a ker mali itak samo opleta naokoli, še ni imel uspeha. Vsake toliko se zasliši: A slišiš Luka, kaj ima Jakob tukaj? Luka, a si videl kako je Jakob visoko skočil?

Trudim se, da ko dete spi, izkoristim čas, da sem z Jakobom. Če je sreča se strinja, da v kuhinji kaj postoriva (pomijeva posodo ali skuhava kosilo) in združiva prijetno s koristnim, ali pa se pač igrava na blazini ali cartava s kakšno risanko.

Krasno se mi zdi, ker je res tako razumevajoč, potrpežljiv in uvideven. Neverjetno. Upam, da ostane tako. Ko sem bila v porodnišnici sem ga noro pogrešala, v dveh dneh se mi je zdelo, da se je zelo spremenil, kar tako odrasel in resen postal...Pravi veliki bratec. <3
 





Pa da ne bomo preveč pocukrani; seveda pride tudi kakšen ekstra izpad, še posebej, ko  je žal treba počakat na kaj, ampak nič kaj nepričakovanega.

Se beremo kmalu!



Ni komentarjev:

Objavite komentar